Osebni arhiv

Danes pod imenom Misticizem na spletu zabavata več kot četrt milijona sledilcev, Simona pa je naredila še korak dlje – v samostojno podjetništvo.

Pred desetletjem in pol je Matjaž pisal diplomsko nalogo, Simona pa mu je pomagala tipkati njegove »diplomske misli«. Nato je prišel nenavaden predlog. »Postavil me je pred dejstvo, da bova, če tisti dan dokončava diplomo, posnela video, saj si je želi posneti hec, ki ga je slišal že kot najstnik. Pristala sem, saj sem vedela, da mu bo to dalo dodatni zagon.«

Tako je nastal video Kam gre beli zajček, ki je čez noč postal velik hit in odskočna deska do tam, kjer sta danes. Resneje sta sicer začela ustvarjati pred šestimi leti, v času epidemije. »Bila sva 24 ur na dan skupaj doma. Nekaj sva morala početi,« se pošali. Danes imata skupaj približno 258.000 sledilcev na različnih platformah. »Za naju je to še vedno neverjetno. Včasih se še vedno sprašujeva, kdo vse to gleda.«

Tudi ime Misticizem, ki je z leti postalo sinonim za njune posnetke, ima prav posebno ozadje. Matjaža je med študijem teologije namreč navdušil predmet patristika, kjer se je srečal tudi z misticizmom. Ko je ustvarjal Gmail račun, si je izbral prav to ime. Nato je pri nalaganju prvega videa na YouTube kanal povezal s svojim elektronskim naslovom. In nastal je Misticizem.

Spoznala sta se - prek interneta

Navdih za posnetke najdeta praktično povsod – doma, v trgovini, na igrišču. »Včasih so to čisto vsakdanje stvari – kdo se je prepozno zbudil ali kako se Matjaž trudi narediti kakšno gospodinjsko opravilo, kar je že v osnovi 'nemogoče'.« Najbolj smešni trenutki pa so pogosto nenačrtovani. »Tisti, ko skušava nekaj posneti resno, pa se zgodijo nesreče ali nekaj nenačrtovanega – to je tisto, kar naredi video res pristen in smešen.«

Zanimivo je, da sta se z možem tudi spoznala preko spleta. »Kljub temu, da sva živela le dobrih 10 kilometrov narazen, se prej dejansko nikoli nisva osebno srečala. Ugotovila sva, da sva bila na dveh istih koncertih, to pa je tudi to. Če ne bi bilo interneta, se najbrž nikoli ne bi srečala.«

Več v Štajerskem tedniku