ČG

»Resnično delam to, kar sem si želela.« Opera je petje, je igra, je koketiranje s publiko, pravi. »Ljudem moraš narediti šov, moraš iti med njih. Še po več mesecih me ljudje domačini ustavljajo na podlagi lanskega nastopa, ko sem opero prvič pripeljala na Videm.«

V domu Vidovičevih je bila pesem vedno doma. »Pri nas je pelo več generacij, jaz pa sem bila prva, ki sem se vpisala tudi v Glasbeno šolo Karol Pahor, izbrala sem violino.« Na akademiji je doštudirala še violo, vzporedno pa se kalila še v solopetju. Želja po petju je bila močnejša, tako je leta 2012 kot edina tujka na oddelku za solopetje opravila sprejemni izpit na akademiji v Zagrebu.

»Za tujca so takrat imeli zgolj en prostor. Očitno je bil meni usojen.« Študij je končala s posebno pohvalo za izjemne akademske dosežke, obenem pa uspela tudi na avdiciji v SNG Ljubljana. »Poznala nisem nobenega, šla sem, da se pokažem.«

Zdaj je že osem let profesionalna operna pevka, zaposlena v ansamblu SNG Ljubljana, letno pa sodeluje v kar 80 predstavah oziroma ponovitvah. »To je nekaj najlepšega. Vsakič znova je izjemen občutek. Nikoli na odru ni dvakrat enako. Vsak nastop je nova dogodivščina.«

Opero želi pripeljati na podeželje

Razdalja, obenem pa neobičajen urnik dela zahtevata obilo organizacije. »Z možem se v nedeljo zvečer usedeva za mizo in napiševa urnik, kdaj gre kdo v glasbeno šolo, kdaj na tenis ... Stopimo pa vsi skupaj – babice, dedki. Sem zelo organizirana oseba.«

Slednje vsekakor drži, saj je poleg polnega urnika zaradi službenih obveznosti prevzela vodenje kulturnega društva, poskrbela še za organizacijo dobrodelnega koncerta, na katerem so zbirali sredstva za večnamenski dom v Leskovcu.

Ob tem se je lotila tudi priprave koncerta opernih arij in duetov z mezzosopranistko Loro Pavletič, ki bodo zazvenele v nedeljo, 22. februarja, na gradu Borl.

Več v Štajerskem tedniku