MV

Vihtenje gajželnika v obe smeri in pok je namreč veščina, pravi. In pokačem v čast ter v želji, da se tradicija nadaljuje, je izdal monografijo Pokač iz Tržca – mistični geografski lik.

Knjiga, ki je izšla v 100 izvodih in je družinski projekt, temelji na zgodovinskih virih, ljudskem izročilu ter osebnih izkušnjah. Božičko natančno opiše gajžlo, opravo pokača, obenem pa nudi tudi napotke vsem, ki bi na pot pokača želeli stopiti.

»Ko prebiraš strokovno literaturo s področja pustnega šemljenja, je lik pokača na stranskem tiru, zato sem ga preštudiral in dal na papir,« je dejal. O pokaču pa je povedal, da je to lik, ki prepleta tradicijo pastirja in furmana, saj sta oba pri upravljanju živine uporabljala gajžlo. Njegova vloga je z glasnim pokom odganjati zle duhove, varovati kmetijo pred boleznimi, obenem pa klicati rodovitnost zemlje in rast kmetije.

Pokanje z bičem je melodija življenja

Sam je pokač že od malih nog. Prvo vrv, ki jo je uporabil za vajo, je vzel kar v hlevu, navezal pa jo je z žico. Ob začetnih poskusih so bile ureznine po vratu in licu neizogibne. Toda dober pokač je tisti, ki je vztrajen in se ob vihtenju gajžle v levo stran nauči vihtenja še v desno in obratno.

»Ko ti to uspe, pokanje z gajžlo postane melodija življenja,« pravi. Lik pokača je bil sprva spremljevalec pri oračih ali rusi, v Tržcu pa so ga pred 30 leti oblikovali v samostojen pustni lik. Skupina pokačev Tržec danes šteje kar 40 članov, med njimi tudi več mlajših pokačev. Za ohranitev tradicije se torej ni bati, dela z odganjanjem zlega pa jim tudi zlepa ne bo zmanjkalo.