P. S.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Štajerski tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Milena je odšla prav na Marijino vnebovzetje, Mile Korun pa dva dni za njo. In tako si ju predstavljam, kako sta se z Marijo odpeljala nekam proti nebu.

Kdo ve, morda tam zgoraj res nastaja novo vesoljno gledališče.

Če je tako, bo imelo prekleto dober ansambel.

Tam so že mnogi, ki smo jih imeli radi. Dušan Jovanović. Rac pa gotovo že benti: »Zdaj pa gre še ta baba …« Tako bi bilo zares. Najprej bi godrnjal, zamahnil z roko in pripomnil kaj samo njemu lastnega, obenem pa bi jo gledal s tistimi svojimi očmi, v katerih se je vedno pokazala posebna naklonjenost. Tista, ki je ne morejo ugasniti ne čas, ne razhod, ne življenje samo. Milena je bila njegova žena in velika ljubezen. Njune skupne zgodbe je Rac v svojih pripovedih znal zaviti v humor, ironijo in navidezno robatost, pod vsem tem pa je bilo vedno mogoče slutiti nekaj zelo nežnega in zelo ranljivega.

Nekatere ljubezni se pač ne končajo. Samo spremenijo obliko.

P. S.

In človek ob takih odhodih nehote pomisli, da se tam nekje res sestavlja ansambel. Ansambel tistih najboljših, ki so se tukaj, na zemlji, vse življenje dotikali nečesa, česar ni mogoče povsem razložiti. Vsak večer so stopali pred ljudi, vedoč, da bo predstave čez nekaj ur konec, da bodo kulise pospravili, luči ugasnile in občinstvo odšlo domov. Pa so kljub temu znova in znova stopali na oder in poskušali iz nečesa tako minljivega ustvariti nekaj večnega.

In nekaterim je uspelo.

Mileni zagotovo.

Milena Zupančič je bila ena tistih redkih igralk, pri katerih se zdi, da njihova umetniška pot ni samo del zgodovine gledališča in filma, temveč del našega skupnega spomina. Njeno ime je že zdavnaj preseglo posamezne vloge, predstave, filme in nagrade. Postala je ena osrednjih podob slovenskega igralskega prostora, umetnica, katere pomen je segal daleč preko slovenskih meja.

Na filmu je debitirala že leta 1968 v Peti zasedi, prvo glavno vlogo pa je tri leta pozneje ustvarila v filmu Mrtva ladja Rajka Ranfla. Posebno mesto v zgodovini slovenskega filma si je ustvarila s sodelovanjem z Matjažem Klopčičem. Meta v Cvetju v jeseni, Ana v Strahu, Karolina v Vdovstvu Karoline Žašler, Karla v Iskanjih – to niso bile samo velike filmske vloge, temveč ženski liki, ki so se vpisali v kolektivni spomin generacij.

Meta iz Cvetja v jeseni je morda najbolj prepoznavna med njimi, toda Milenina filmska pot je bila mnogo širša. Pomembne stvaritve je ustvarila tudi v Idealistu Igorja Pretnarja, Christophorosu Andreja Mlakarja in številnih drugih filmih. Pred kamero je premogla tisto redko sposobnost, da je bila povsem preprosta in neposredna, obenem pa si imel občutek, da se za njenim obrazom in pogledom odvija še neko drugo, veliko globlje življenje.

Prav tako izjemna je bila njena gledališka pot.

P. S.

Poseben dokaz njenega mesta v celotnem nekdanjem jugoslovanskem gledališkem prostoru je Sterijino pozorje v Novem Sadu. S petimi Sterijevimi nagradami za igralske stvaritve ostaja največkrat nagrajena igralka v zgodovini tega osrednjega jugoslovanskega gledališkega festivala. Prvo je prejela leta 1971 za Gaetano v Hiengovem Osvajalcu, sledile so nagrade za Sofijo v Izgubljenem sinu, Francko v Kralju na Betajnovi, Ano ter Lidijo v Jovanovićevem Zidu, jezeru. Leta 2005 je njen izjemni prispevek kronala še Sterijeva nagrada za posebne zasluge.

Tudi doma je prejela praktično vsa najpomembnejša priznanja, ki jih lahko prejme igralec. Toda pri Mileni se mi zdi naštevanje nagrad skoraj nezadostno. Nagrade povedo, da je bila velika. Ne povedo pa, zakaj je bila velika.

Njena posebnost je bila, da kljub vsemu, kar je že ustvarila, nikoli ni postala spomenik sami sebi.

Ko se je formalno upokojila, se njena umetniška pot ni končala. Skoraj nasprotno – kot da se je šele na novo odprla. Začela je ustvarjati po različnih gledališčih, sodelovati z novimi režiserji, novimi ansambli, igrala je po Sloveniji in v tujini. Tudi po desetletjih kariere jo je še vedno zanimal nov tekst, nov režijski jezik, nov partner in novo srečanje z občinstvom.

Prav v tem obdobju smo jo uspeli trikrat pripeljati tudi na oder Mestnega gledališča Ptuj.

Prvič v Grenkih solzah Petre von Kant Rainerja Wernerja Fassbinderja v režiji Arthurja Nauzyciela, v koprodukciji Mini teatra, SNG Nova Gorica in Mestnega gledališča Ptuj. Nato v Mouawadovi predstavi Vsi ptice, ki je prav tako nastala v koprodukciji z Mini teatrom. In nazadnje v Poti neizbrani v režiji Nikite Milivojevića, tokrat v samostojni produkciji našega gledališča, kjer je oder delila z Natašo Barbaro Gračner.

Danes se mi zdi, da so bile te tri predstave mnogo več kot samo pomembna poglavja našega repertoarja. Skozi njih se je med nama počasi spletla vez, ki je presegla profesionalni odnos med direktorjem gledališča in igralko. Razvilo se je nenavadno in dragoceno prijateljstvo.

Skupaj sva potovala v Beograd, po Sloveniji, preživela veliko ur na poti in v pogovorih. Pogosto sva se spominjala ljudi, ki jih danes ni več med nami. Mojega profesorja in njenega moža Dušana Jovanovića. Raca, tega legendarnega, lucidnega igralskega genija, s katerim je Milena delila pomemben del svojega življenja in s katerim sem tudi sam skozi delo v gledališču prišel v tisti redki, intimni krog ljudi, ki jih je sprejel v svoje življenje onkraj odra, zaves in reflektorjev.

Skozi Milenine pripovedi sem izvedel številne človeške podrobnosti, prismojene in ganljive anekdote in zgodbe. In skozi njih sem te velikane slovenskega gledališča začel spoznavati drugače. Ne kot imena iz gledališke zgodovine, temveč kot ljudi. Kot ranljive sanjače, polne dvomov, humorja, norosti, nežnosti, ljubezni in bolečine.

Ljudi, ki so se nekje med sanjami in zavedanjem gledališke iluzije dan za dnem podajali v lov za večnostjo.

Nenavadno je, kako včasih življenje samo napiše prizor, ki bi se nam v gledališču zdel skoraj preveč pomenljiv.

Prav v dneh pred Milenino smrtjo sem bil na Unijah, kjer je imel Rac svojo hišo in kjer je preživljal poletja. Ustavil sem se pred njo, se fotografiral in pomislil, da bom sliko poslal Mileni. Hotel sem ji napisati samo: »A veš, kje sem?« Vedel sem, da bo takoj vedela.

A fotografije ji nisem več uspel poslati. Prehitela me je novica o njeni smrti.

P. S.

In danes ima ta neodposlana fotografija povsem drug pomen.

Pred leti sem prav Mileno poklical, ko mi Rac ni odgovoril na telefonske klice in tudi ne na čestitko, ki sem mu jo poslal za rojstni dan. Od nje sem takrat izvedel, da ga je našla nezavestnega v stanovanju, da je v bolnišnici in da je v komi. Iz te kome se potem ni več zbudil.

Takrat je bila Milena tista, ki mi je povedala, zakaj Rac ne more odgovoriti.

Tokrat bi moje sporočilo ostalo brez odgovora pri njej.

Nekaj dni prej sem stal pred Racovo hišo in hotel Mileni poslati pozdrav iz kraja, ki je v sebi nosil toliko njunih spominov. Nisem vedel, da je časa za ta mali, povsem vsakdanji pozdrav ostalo tako malo.

Po njeni smrti mi je Igor Benčevič iz Muzikafeja poslal fotografijo, ki je verjetno ena najinih zadnjih skupnih. Vem, da je nastala jeseni 2024. Tudi po tem, da oba na njej še drživa cigareto v roki.

Nedolžen detajl, ki danes pove o času veliko več, kot bi si takrat lahko predstavljal.

Kmalu zatem, decembra, sem sam doživel infarkt. Nekaj mesecev pozneje, februarja naslednjega leta, pa je Milena po eni svojih zadnjih predstav, naši Poti neizbrani, kolapsirala. Zanjo se je začela težka kalvarija operativnih posegov, zdravljenja in okrevanja.

Po tem sva se še srečevala. Večkrat sva se videla na premierah. Nazadnje pozno spomladi letos, na premieri v Drami.

Ko sem jo objel, sem v rokah začutil, da je skoraj več ni. Sama kost in koža. Droben, shujšan obraz.

Potem pa sem pogledal njene oči.

V njih ni bilo slovesa.

Bile so polne življenja. In še vedno polne upanja.

Morda me prav ta podoba spremlja najbolj. Krhkost telesa, ki počasi popušča, in oči, ki se s tem nikakor niso hotele sprijazniti. Kot da je nekje globoko v sebi še vedno stala na odru, pripravljena na naslednji prizor.

Takšna je bila Milena.

Zato je danes ne morem videti samo kot veliko igralko, ki je odšla. Vidim jo kot del tiste nenavadne družine ljudi, ki jo ustvari gledališče. Ljudi, s katerimi se najprej srečaš zaradi predstave, potem pa nenadoma ugotoviš, da so postali del tvojega življenja. Da z njimi ne deliš več samo odra, vaj, premier in aplavzov, ampak poti, spomine, prijatelje, izgube, smeh in tišino.

In potem nekega dne ostanejo samo zgodbe.

Morda so prav te zgodbe tisto, kar na koncu ostane od gledališča.

Predstava izgine v trenutku, ko pade zastor. Igralec zapusti oder. Luči ugasnejo. Toda nekje v človeku ostane pogled, stavek, gesta, smeh, skupna vožnja, cigareta pred gledališčem, pogovor o nekom, ki ga ni več, ali fotografija, ki je nismo uspeli poslati.

In morda je prav v tem tista večnost, ki so jo vsi ti naši veliki ranljivi sanjači iskali vse življenje.

Milena jo je zdaj dosegla.

Simbolično se mi zdi, da je odšla prav na dan Marijinega vnebovzetja. Ko sem izvedel, da je umrla, sem rekel, da jo je Marija vzela s seboj, da ji tam zgoraj ne bo dolgčas.

Malo za šalo in malo zares.

Tako, kot smo pogosto govorili tudi o najtežjih stvareh. Z bolečino, ki jo je bilo lažje prenesti, če si ji dodal kanec humorja.

In zato si jo zdaj predstavljam tam zgoraj.

Mile bo režiral. Dušan bo gotovo že kaj dopisoval in spreminjal. Rac bo bentil: »Zdaj pa gre še ta baba …«, jo pogledal s tistimi svojimi očmi in bil v resnici vesel, da je prišla.

Vesoljno gledališče bo dobilo novo predstavo.

Na nebu pa bo sijala nova zvezda.

Milena bo tam, kjer je njen dom.

Med zvezdami.