Arhiv Štajerskega Tednika

Kot je v uvodu k predstavitvi, ki jo je obiskalo presenetljivo veliko število Ptujčanov, pa tudi strokovnjakov od drugod – med njimi predsednik Slovenskega arheološkega društva dr. Bojan Djurić –, povedal ptujski župan Miran Senčar, se na občini zavedajo, da niso strokovnjaki za vse, saj nimajo dovolj strokovnega kadra; iz tega razloga za razvoj posameznih področij, pomembnih za življenje občanov in ptujske občine, ustanavljajo strokovne komisije, v katerih se zberejo strokovnjaki, ki neko področje obvladajo in lahko najbolje pomagajo pri soustvarjanju prihodnosti mesta in okolice (in ki so pripravljeni to početi prostovoljno!). Tako sta tokratno srečanje pripravili strokovna komisija za oživljanje dominikanskega samostana, ki jo vodi dr. Marjeta Ciglenečki, in komisija za Panoramo pod vodstvom dr. Jane Horvat.

Od naključnega žličkanja do celostne podobe

O Panorami nekoč, danes in v prihodnje so govorili Marija Lubšina Tušek (Center za preventivno arheologijo), dr. Jana Horvat (Znanstvenoraziskovalni center SAZU), dr. Branko Mušič (Filozofska fakulteta Ljubljana), Andrej Magdič (ZVKDS – OE Maribor) in arhitektka Urška Berlič (Umarh, d. o. o.).

Kaj se je tako usodnega zgodilo v lanskem letu, da je Panorama tako močno vstopila v zavest Ptujčanov, smo pravzaprav najlažje sklepali ob predavanju Marije Lubšina Tušek, ki je predstavila odkrivanje »podzemnih« skrivnosti Panorame od prvih pisno dokumentiranih odkrivanj v začetku 19. stoletja do danes. V teh dveh stoletjih je šlo v glavnem za bolj ali manj naključna brskanja po Panorami (v nekatera so bili arheologi »prisiljeni«, ker so tam pač v nekem obdobju potekali različni gradbeni posegi, na primer gradnja vodohrana, ureditev kakšne ceste, izkopavanje lukenj za sadno drevje, urejanje teras na panoramskem griču). A vse to "raziskovanje" ni dalo nikakršne celostne podobe, kaj je v času Rimljanov (torej tam do 5. stoletja, ko se je začel propad rimske Petovione) tu sploh bilo. Morda bo kdo to trditev zanikal, toda celo v vabilo na predavanje so organizatorji zapisali, da so nekatere ugotovitve »presenetile tudi poznavalce«; zlasti tista o poseljenosti celotne Panorame. Resnična dejstva so namreč ugotovili z lani poleti izvedenimi geofizikalnimi raziskavami, ki jih je predstavil Branko Mušič. Gre za »globinsko slikanje« terena s posebnimi napravami, ki pokažejo nepravilnosti v terenu v različnih globinah. Aparati omogočajo odkrivanje ostankov zidov, žgane gline, železnih najdb ..., njihovo preučevanje pa potem omogoči tridimenzionalen pogled v globino. Klasično delo arheologov, ki mu malce slabšalno pravimo »žličkanje«, namreč na območju Panorame, ki obsega dobrih 65 hektarjev, ne bi bilo mogoče oziroma bi zahtevalo večmilijonska sredstva, če vemo, da so najdbe v globinah med 30 cm in metrom in pol.

Kako predstaviti staro Petoviono arhitekturnim nepoznavalcem

Podoba antične Petovione na Panorami bo torej počasi znana. Vsaj strokovnjakom, ki znajo iz enega najdenega kamna v svoji glavi na osnovi obsežnega znanja in izkušenj sestaviti cel amfiteater. Kako pa to predstaviti nam, arhitekturnim analfabetom?

Primere evropskih in domačih arhitekturnih praks (bolj ali manj uspešnih ter bolj ali manj ustreznih za ptujski primer) je predstavil Andrej Magdič. Spomnil je na ptujski prvi in tretji mitrej, ki smo ju zaščitili tako, da smo nad njima zgradili zaščitni stavbi, vendar smo ju s tem iztrgali iz okolja. Danes za ta namen namesto zaščitnih »hišk« uporabljajo bolj ali manj posrečene nadstreške, kot so na primer storili v primeru varaždinskih toplic – antične Aquae Iasae (ali pa neugledne deske, kot so na Orfejevem spomeniku v Ptuju? op. avt.). Prikazal je primere, ko so stavbe in mesta predstavljeni tako, da so na ogled temelji, ki so jih odkrili arheologi in jih zaščitene razstavili. Tak je nam bližnji primer Ančnikovega gradišča. Ampak pri tem si nepoznavalci niti najmanj ne predstavljamo, kako so bile stavbe videti tridimenzionalno, torej njihove višine in končne podobe. Za tovrstno predstavitev prav tako obstajajo rešitve ob pomoči sodobne računalniške tehnologije z virtualno upodobitvijo nekega kraja ali stavbe.

Najbrž bo za predstavitev središča rimskega Ptuja primerna kombinacija vseh teh dobrih praks. Le začeti je treba. In pri tem, kako začeti, kako nadaljevati (in mogoče kdaj končati), se bo – vsaj po odzivih razprave na četrtkovi predstavitvi sodeč – najbolj zatikalo.

»Mladi« bi takoj, »stari« bi čakali ...

Preberite več v Štajerskem Tedniku