Arhiv Štajerskega Tednika

»Zelo vesela sem, da je slikanica izšla, namenjena pa je mojemu tretjemu vnuku. Ideja za zgodbo se mi je namreč porodila nekega dne, ko smo vsi družinski člani iskali njegova očala. Našla sem jih seveda jaz, in sicer na način, da sem po nesreči stopila nanje. Hitro zatem sem napisala zgodbo, nato pa se začne tisti nekoliko težji del poti, ki vodi do izdaje knjižne publikacije. Treba je namreč najti založnika in ilustratorja, kar pa lahko kar nekaj časa traja,« je nastajanje svoje zadnje slikanice opisala Golubova. Zgodba sicer govori o tem, kako je medvedek izdelal darilo za svojo mamo, med potjo pa je srečal druge živali in vsakemu nekaj podaril, zato je domov prišel brez vsega. Mama pa je bila kljub temu srečna in zadovoljna, saj je glavni nauk zgodbe ta, da največ v življenju šteje dober namen – »torej ni pomembno, kakšno je darilo, ampak, kako zelo srčni in prijazni smo drug do drugega,« je dejala Zdenka, ki ji je bilo v zibelko položeno pisateljsko pero. Odkar pomni, je povezana z lepo besedo, knjigami in zgodbami. Slednje se ji vedno znova kar same od sebe porajajo in večinoma nastajajo čisto spontano. »Podobe se mi odvijajo pred očmi, kot bi na primer gledal film. In nato me neka posebna sila »povleče« k listu papirja. Taka škoda se mi zdi, da svojih zgodb ne bi zapisala – samo zapisano namreč ostane.«

Slikanica za vsakega vnuka oz. vnukinjo

Preberite več v Štajerskem Tedniku