ČG

Do Milana nas je pripeljala njegova zadnja knjiga, roman Amarcord naš vsakdanji. Njegov ustvarjalni opus je izjemno bogat in širok. Izdal je okoli 70 književnih del. To so romani za mladino in odrasle, kratka proza in poezija. Preizkusil se je v skoraj vseh zvrsteh in žanrih, od znanstvene fantastike, humorja in satire do pravljic za otroke, potopisov ter realističnih novel za odrasle. V romanu Amarcord naš vsakdanji je na slikovit in hkrati pronicljiv način zapisal zgodbe o ljudeh in dogodkih iz svojega rojstnega kraja. »Čeprav roman Amarcord naš vsakdanji pomeni spominjanje, so to literarno predelane zgodbe o času in ljudeh, ki jih več ni. Treba jih je bilo povedati, da se ne pozabi njihovih usod. Moja proza za odrasle bralce je večinoma socialno-kritična in Amarcord spada v ta krog.«

»Romantičnih zgodb tu veliko ne vidim«

Pri pisanju je zelo neposreden in iskren. »Nič leporečja in podobnega blebetanja, povejmo si direktno, kot stvari v resnici stojijo,« je zapisal v predgovoru najnovejšega romana. V pogovoru za naš časopis pa dodal: »Nekatere stvari se pač morajo povedati tako, kot so. Svet Slovenskih goric, Haloz, Ptuja in celotnega Podravja je bil v zadnjih sto letih deležen veliko pretresov in le redki so pomenili prehod na bolje. Strahotna revščina kmečkega proletariata iz predvojnega časa na tem območju je imela odmev še v mojem času. Zdaj se je nekoliko poskrila za asfaltiranimi cestami in vikendi meščanov, ki se tja gor v brege odpravljajo ob koncu tedna na piknike in izlete. Sicer pa naši ljudje izginjajo, hiše in vasi se praznijo. Na politiki je odgovornost, da to spremeni na bolje, na pisatelju pa, da brez romantiziranja in nostalgije po dobrih starih časih (ki jih ni bilo) pove to jasno, četudi brutalno iskreno. Cvetja v jeseni in podobnih romantičnih zgodb tu veliko ne vidim.«

Vezi iz otroštva in gimnazijskih let se ne pozabljajo

Na Prlekijo, otroštvo in mladost ga sicer vežejo zelo lepi spomini. »Otroštvo v mojih bregih okrog Velike Nedelje je moja sončna dežela. Enako lep je bil čas, ko sem hodil v gimnazijo na Ptuju. Carl G. Jung je nekje zapisal, da je otrok oče človeku, torej sta otroštvo in mladost tisti občutljivi čas, ko se človek napravi. Jaz sem imel srečno otroštvo; živeli smo daleč od izobilja, a otroci smo bili deležni od staršev ljubezni in osnovnih naukov o življenju, tudi o tem, kaj je prav in kaj ni. To vse je odlična popotnica za življenje. In vedno se rad vračam domov, v ta svet med Ptujem in Ormožem. Tu so vsi moji sorodniki, živi in mrtvi, in večina prijateljev. Vezi iz otroštva in gimnazijskih let se ne pozabljajo. Za vedno bomo ista generacija z veliko skupnega.«

V okolje svoje mladosti se tudi zelo rad vrača. In to vedno pogosteje, na Ptuju sta z ženo celo kupila stanovanje. »Zaradi ljudi se vračam. Čeprav se je od mojih šolskih dni kar nekaj spremenilo – nekaj na bolje, nekaj na slabše – pa so ljudje iz tega ptujskega, haloškega in prleškega bazena še vedno pristni, z govorico, ki je moja, s temperamentom in odprtostjo, ki sta mi zelo domača. Sicer pa teh krajev v resnici nisem nikoli zapustil, so del mene; v mnogih mojih knjigah, tako za odrasle kot za otroke in mladino, pogosto nastopa tukajšnji svet z ljudmi vred. Ptuj je kulisa za mesto Marof v mladinskem romanu Lov za templjarskim zakladom, ta naša pokrajina in človek v njej sta tudi orisana v romanu Pesem črne golobice. Da ne govorim o Zgodbi o Kurentu in še bi lahko našteval. Na Ptuju imam sosede, prijatelje, vse je blizu in pri roki. Je tudi odlična izhodiščna točka za kamorkoli se že gre, na vzhod, sever ali kam drugam. V pokoju bo pa še več prilik za raziskovanje vsega tega, kar Ptuj in okolica ponujata.«

Več v Štajerskem tedniku