Marjeta Ciglenečki: Varovanje kulturne dediščine potrebuje široko podporo javnosti
Na letošnjem prazniku Filozofske fakultete Univerze Maribor je dr. Marjeta Ciglenečki prejela Miklošičevo nagrado, nagrado za življenjsko delo. „Seveda sem bila Miklošičeve nagrade neizmerno vesela. Je nekakšna potrditev, da moje delo ni bilo zaman. Opazili so ga sodelavci, ki so napisali vlogo, z njimi pa so se strinjali tudi člani komisije. Še bolj pa sem bila vesela odmevov in čestitk. Najbolj so me ganila voščila študentov, nekdanjih in sedanjih. To so lepi občutki,“ je o nagradi povedala dr. Marjeta Ciglenečki.
Umetnostna zgodovina je središče vašega delovanja. Kaj vas je spodbudilo k tej vaši odločitvi? Kaj s temi svojimi prizadevanji sporočate stroki in širši javnosti?
„Že v otroštvu sem živela sredi umetnosti. Pokojni oče, ki je bil pisatelj, me je že zgodaj vpeljal v svet literature in posebej zame pisal pravljice in zgodbe iz lastnega življenja – nekatere so bile kasneje objavljene. Ko sem se odločala za študij, sem izbrala umetnostno zgodovino. Ne zato, ker bi mislila, da sem za umetnostno zgodovino posebej nadarjena, preprosto sem želela o umetnosti izvedeti nekaj več. Enako kot druge humanistične vede tudi umetnostna zgodovina ni v ozek krog zaprta znanost, njen cilj je preučevati umetnine in jih na različne načine predstavljati širši javnosti. Severovzhodna Slovenija, kamor sem fokusirana raziskovalno, je v primerjavi z osrednjim delom države bistveno manj preučena, čeprav gradiva ne manjka. Prav ta pomanjkljiva raziskanost je bila povod za idejo o ustanovitvi oddelka za umetnostno zgodovino v Mariboru.“
Ko umetnostna dediščina ječi pod kremplji kapitala
Ste zadovoljni s tem, kako si kot družba prizadevamo, da bi ohranili naše umetnostne spomenike in prostore?
Preberite več v Štajerskem Tedniku
