Arhiv Štajerskega Tednika

„Imamo Miheličevo galerijo, Miheličevega kurenta, zdaj bi morali nekaj narediti za Žoharjevega kurenta,“ pove umetnostna zgodovinarka in kustosinja Nina Jeza, ki je tudi zaslužna, da Žoharjeva dela v tem času vsaj delno javno živijo. Ob 50. Kurentovanju je imel idejo, da bi ustvaril 50 slik, vsaka bi simbolizirala eno Kurentovanje. Projekt je spravil na papir, ponudil mestu, odziva ni bilo. To je bilo v času, ko se je komaj preživljal, ker je Mercator, kjer je delal kot aranžer, odpustil vse aranžerje. 15 let je bilo peklenskih, opus z mitologijo, ki ga je ustvaril v tistem temačnem času, je prodal za malo denarja, da je lahko preživel. Včasih se je celo vprašal, ali njegove slike sploh sodijo na področje kulture, ali je to neka pop kultura, ker odziva na še nekatere njegove druge projekte v domačem okolju ni bilo. Žoharjeve slike so vsepovsod, na vseh kontinentih.

Njegova pokojnina je nizka, ampak, kot pravi, se je naučil živeti z malim. Človek se mora nenehno prilagajati, pomembno pa je, da lahko še dela, ustvarja, čeravno na koncu samo za svojo dušo.

Žoharjeve slike govorijo same po sebi

„Nekateri imajo z menoj težave, ker ne vedo, kam bi me umestili, vsaj jaz tako razumem. Nikoli nisem imel prave podpore v domačem okolju, nikoli nisem bil glasen, razglašal o tem, kaj sem dosegel. Slike govorijo same po sebi.

Preberite več v Štajerskem Tedniku