Arhiv Štajerskega Tednika

Pirotehnik je bil že Sašev oče, zato ga je že v zgodnji mladosti vleklo na to področje. Ko je šel oče v akcijo, je vedno želel zraven, a ni smel, ker je bilo to prepovedano. Vsak prepovedani sadež je še toliko bolj slasten ...

»Adrenalin in radovednost sta bila prevelika, da bi odstopil od te svoje želje,« je povedal Sašo. Pri študiju je izbiral med gradbeništvom in strojništvom. Na koncu se je odločil za gradbeništvo, kjer pa ga ni zanimalo, kako se stvari postavljajo, ampak, kako bi jih lahko zrušil. Ta stroka je še danes v povojih. Obupal je in pristal na krožiščih. Danes je zaposlen na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Maribor. Ukvarja se s projektiranjem krožišč in rekonstrukcijami križišč.

»Zdrava mera strahu in spoštovanja mora biti«

Ko se po intervenciji vrne domov, se skuša čim prej umiriti, spraviti iz sebe ves ta adrenalin, ki je prisoten vseskozi, od začetka do konca intervencije. Pri tem mu je v veliko pomoč šport. „Pri našem delu hodimo po robu, a vedno vedoč, kje je meja, ki je ne smeš prestopiti. Zdrava mera strahu in spoštovanja pa je vedno prisotna, ne smemo biti preveč hrabri, še manj pa zaletavi, delamo po pameti,“ pravi Sašo. Doma jih čakajo družine, otroci, zato se morajo po opravljeni akciji vrniti zdravi in nepoškodovani.

Najdbi obeh bomb, ki ju je bilo treba čim prej onesposobiti, sta mu prekrižali dopust, a tega ne obeša na veliki zvon. Vsaka onesposobitev bombe zahteva veliko priprav na terenu; treba je identificirati bombe, tipe vžiga, sestav, fotografirati najdbo, poiskati podatke v literaturi ... »Ko si v akciji, moraš vedno delati z občutkom, počasi in premišljeno. Vedeti moraš, kje je meja vžigalnika, kako ga odviti, kako ga pritisniti, da bo popustil in ga boš lahko normalno odstranil. Pirotehniki se sicer držimo načela, da vsaka popusti,“ pojasnjuje Sašo.

Ko gre za varnost ljudi, noben ukrep ni preveč

Preberite več v Štajerskem Tedniku