Arhiv Štajerskega Tednika

»Prostovoljstvo ti je položeno v zibelko. Vedno, odkar pomnim, sem rada pomagala ljudem. Ko sem še hodila v službo, nisem mogla obiskovati ljudi na domu kot zdaj, od leta 2004 pa sem se pridružila skupini Starejši za starejše in od takrat obiskujem starejše ljudi,« o svojem prostovoljskem delu pravi Pralijeva. To je seveda zdaj zaradi protikoronskih ukrepov oteženo, a vendar se potrudijo. Če ne drugače, se s starostniki pogovarjajo po telefonu, v času epidemije velikokrat celo po domofonu. Mesečno skuša Pralijeva obiskati vsaj pet do deset ljudi, odvisno od tega, kakšne so njihove potrebe. Ljudje ne zahtevajo veliko, večinoma starejše tare osamljenost, bojijo se stanja, v katerem smo se znašli. Tako tisti, ki so deležni pomoči, kot prostovoljci pa z medsebojnim sodelovanjem veliko pridobijo. Pralijeva pravi, da se je naučila mnogih veščin: »Veliko se naučiš: potrpežljivosti, poslušanja. Samo poslušaš, ne govoriš veliko, govorijo ti ljudje, ki potrebujejo nekoga, da se mu zaupajo.«

Brez občutka za človeka ne moreš biti prostovoljec

Tudi Silva Ilec je prostovoljka že vrsto let. Kot pravi, je že kot otrok veliko pomagala starejšim. Ker ni bilo vodovoda, jim je prinašala vodo. Kot dekle se je z domače Ptujske Gore večkrat odpravila na Ptuj in starostnikom prinašala, kar so ji naročili.

Preberite več v Štajerskem Tedniku