Arhiv Štajerskega Tednika

Strokovni delavci centra za socialno delo se vsakodnevno srečujejo z raznimi težkimi zgodbami, ki so posledica nasilja. Vse imajo nekaj skupnega, pa vendar so vse drugačne.

„Nasilje boli, razdira, uničuje, zanemarja, ponižuje, razoseblja, jemlje moč. Ljudje nam zaupajo svoje izkušnje, strahove in bolečine. Povedo o izsekih iz svojih življenj, o tistem, kar jih je zaznamovalo, kar jih opredeljuje, zožuje njihove možnosti, vznemirja misli in čustva. Povejo o trpljenju, pa tudi o vsem, kar delajo, da bi si pomagali, da bi se rešili, zaživeli drugače. In so tudi tisti drugi, ki prikrivajo, negirajo, ne razumejo, ne vidijo, ne slišijo, minimalizirajo, opravičujejo nasilje. So tudi takšni, ki molčijo, ki jih ni. Ne v resnici, ampak jih ni v našem polju pozornosti. Ker so skriti, prave resnične žrtve, ki se vrtijo v spirali nasilja, ostajajo neopazne, tihe, majhne, trpeče duše. Uničena, razbolela telesa, zlomljene duše,“ zelo nazorno izkušnje, s katerimi se srečujejo, opisuje koordinatorica za preprečevanje nasilja na CSD Spodnje Podravje Jelka Ljubec.

Njihovo delo še zdaleč ni enostavno. Do žrtev nasilja pristopajo z veliko mero empatije in razumevanja. Najtežje je ukrepati v primerih, ko je nasilje skrito za štirimi stenami.

Nasilje zareže v vse pore življenja

Preberite več v Štajerskem Tedniku