Osebni arhiv

V avtomobilu, ki ga je upravljal takrat 21-letni Milan, sta bila zraven njega še dva sopotnika. K sreči sta jo oba odnesla brez resnih poškodb, njega pa je nesreča zaznamovala za celo življenje. Bil je mlad, poln energije in strasti do poklica policista, ki ga je takrat opravljal.

V trenutku nesreče so se njegove sanje popolnoma porušile. »V tistem trenutku si ne moreš predstavljati, kaj te čaka. Najprej je šok, nato bolečina, potem pa ti postane jasno – nič več ne bo tako, kot je bilo,« priznava Klemenc, ki je iz te izkušnje potegnil največ, in kar je najpomembneje, ves čas boja predvsem s samim seboj ohranil pozitiven odnos do življenja. Prepričan je, da je prav to tisto, kar ga je rešilo in gnalo naprej. Nikoli ni želel biti pomilovan, tudi samopomilovanja se je izogibal. Le nekaj mesecev pred nesrečo se mu je rodil prvi sin Nejc: »Ko ležiš v bolniški postelji, imaš dovolj časa za razmišljanje. Dve poti sta – ali se predaš ali pa se odločiš, da boš šel naprej. Jaz sem izbral drugo možnost.«

S pomočjo družine in bližnjih je začel svojo pot rehabilitacije. Ni bil sam. Njegovi najbližji so bili z njim na vsakem koraku. Njihova podpora mu je dala moč. Decembra 1993, po mesecih bolečega okrevanja in fizioterapije, je drugič v življenju shodil: »Jokal sem kot otrok. A to niso bile solze žalosti. Bile so solze ponosa in olajšanja. Moj sin Nejc, ki je bil star komaj 10 mesecev, se je takrat učil hoditi – in midva sva to delala skupaj.«

Spraševal sem se, ali sploh še želim živeti ...

Po nesreči je sledilo več zaporednih operacij, zdravniki so najprej skušali rešiti njegovo nogo, ki jo je ograja, v katero so se zaleteli, prerezala na pol. A amputacija je bila neizbežna. Seveda so se mu tudi kasneje porajala vprašanja, kaj vse bi lahko bilo drugače, a sprejetje dejstva, da je tako pač moralo biti, mu je pomagalo, da je šel naprej.

Klemencu je v teh letih uspelo narediti ogromno stvari. Pravzaprav danes malokdo ve, da sploh ima nožno protezo. Je izjemno aktiven, vesel in optimističen, seveda pa je bila pot do tega precej težka. Priznava, da ko se danes spomni teh trenutkov, mu privrejo solze na oči, ni bilo enostavno: »Spominjam se, kako sem ležal v bolnišnici in strmel v strop. Vprašanje ni bilo le, kako bom živel naprej, ampak ali sploh še želim živeti takšno življenje.«

Po amputaciji so sledili novi zapleti, zaradi katerih je skoraj umrl, a k sreči so zdravniki pravočasno reagirali in uspeli rešiti vsaj ta spodnji del noge, pod kolenom, krn, ki mu danes močno pomaga.

Soča: glavo ti nastavijo na novo

Sledila je rehabilitacija na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča (URI Soča). Klemenc pravi, da je to kraj, kjer dobiš drugo priložnost in kjer ti ’glavo nastavijo na novo’. Ni problem le fizično prilagajanje na nove okoliščine, ki ti popolnoma zasučejo življenje. Veliko težje je psihično sprejemanje.

Soča je eden vodilnih centrov za protetiko in rehabilitacijo amputirancev: »Tja ne prideš samo zato, da bi dobil protezo. Tam se naučiš, kako živeti z njo.«

Že leta 1993 so mu izdelali takrat revolucionarno protezo, ki je imela prozorno silikonsko ležišče. »Bilo je inovativno, ker smo lahko videli, kje se moj krn dotika ležišča in kje bi lahko prišlo do težav. To je bila resnična revolucija v tistem času,« se spominja in dodaja, da se pa ves čas največji boj ni dogajal zunaj, ampak znotraj njega: »Prvič, ko stopiš na protezo, imaš občutek, da ne bo nikoli šlo. Da je vse čudno, umetno. A vztrajaš. Korak za korakom. Dokler ne izgubiš noge, se sploh ne zavedaš, koliko stvari je odvisnih od nje. Vse se spremeni. Klančine, robniki, mokra tla – vsak dan te čakajo novi izzivi.«

Preberite več v aktualni izdaji Štajerskega tednika