Jožef Muhič: »Klopotec je v prvi vrsti inštrument!«
Jožef Muhič iz Zabovcev je še eden redkih mojstrov, ki se loti izdelave klopotca.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Štajerski tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Izdelava klopotca je danes prava redkost, že od nekdaj pa tudi svojevrstna umetnost, ki jo je obvladal malokdo. Čeprav je na prvi pogled klopotec videti kot preprosto orodje, ki nad vinogradi odganja požrešne ptice, se za njegovo izdelavo skriva ogromno časa in predvsem znanja.
Eden takšnih, ki to znanje še vedno skrbno negujejo, je Jožef Muhič (znan kot Grajski Joža) iz Zabovcev v občini Markovci. Velik poznavalec vsega, kar je povezanega z domačimi opravili, pripomočki, šegami, navadami in običaji, predvsem pa zgovoren možakar, za katerega se zdi, da »o vsaki stvari nekaj ve«, je v svojem okolišu v času fašenka najbolj znan po izdelavi »fašenskih« bičev. Mojster, kakršen Jožef je, pa se je v svojem ustvarjanju lotil tudi izdelave klopotcev. Več kot izdelal jih je sicer popravil, zaupa, vendar ima znanja o klopotcih skoraj za celo enciklopedijo.
Česa mojstri ne izdajo?
V naših krajih poznamo dve vrsti klopotcev: slovenjegoriškega, ki ima dva para peruti, in haloškega, ki nosi tri pare peruti. Jožef je najprej poudaril, da »klopotec ni samo pripomoček, pač pa je predvsem inštrument«. Na to kaže že osem kladivc (po domače »camlekov«), ki v oktavi s pritrkavanjem oddajajo zvok. Zvok sicer res odganja ptiče, vendar ga to po njegovem mnenju definira kot inštrument. Pojasni še, da je klopotec sestavljen še iz greder, repa, deske in zavore.
Čeprav nekateri mojstri ne želijo izdati tehnike izdelave in vrste lesa, iz katere izdelujejo klopotce, Jožef pove, da se za izdelavo klopotca uporabljajo različne vrste lesa: bukev-jesen, akacija, smreka-topol, javor-kostanj. Poudarja še, da je pomembno, da je rep klopotca iz sveže hrastove veje. Ležaja na klopotcu pa morata biti namazana z lojem (govejo mastjo), da ta prenese večjo toploto. »Vsaka vrsta lesa ima svoje karakteristike, ki jih mora izdelovalec dobro poznati in jih tudi predvideti,« pove Muhič.
O ceni klopotca noče razpravljati, saj mora vsak mojster sam ovrednotiti svoje delo. Je pa cena zagotovo odvisna od velikosti klopotca in vrste lesa, iz katerega ga mojster izdela.
Od velike maše do martinovega
Jožef podrobno razloži tudi vse, kar se dogaja okoli izdelave klopotca in običajev, ki so povezani z njim: »Ljudje so klopotce postavljali med veliko mašo (15. avgust) in malo mašo (8. september). Nekateri so celo verovali, da se med tema dvema datumoma ne hodi v gorico, ker naj bi bile v njej kače, verjetno pa so s tem bolj strašili otroke, da niso zobali grozdja.«
Postavljanje klopotca je bil od vedno tudi družaben dogodek: »V resnici je veliko bolj šlo za druženje kot pa za delo. Postavljanje klopotca pa je spremljalo še petje.« Ob tem Muhič še doda: »Veliko pesmi in napitnic napisal Anton Martin Slomšek. Žal danes pod njegovimi pesmimi piše 'ponarodela' ali 'ljudska', zagotovo pa vsi poznamo njegovo En hribček bom kupil«.
Klopotce so nato pred prihodom hladne jeseni in zime skrbno pospravili. »Po navadi so jih pospravili po trgatvi, zagotovo pa najkasneje vsaj do martinovega,« je zaključil Muhič.
Izdelovanje in popravljanje klopotcev je še ena izmed obrti, ki počasi tone v pozabo. Zagotovo pa je jasno, da prijetnega pritrkavanja, ki naznanja, da bo grozdje kmalu zrelo, ne more nadomestiti nobena tehnologija.
Pomagajte oblikovati Štajerski tednik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
