»Ko škodo utrpijo veliki kmetje, so vsi na nogah, na Haložane pa se pozabi«
Franc Cep, predsednik Delavskega društva hribovskih kmetij, ima v hlevu še šest repov. »Imam štiri krave, dva bika,« pojasni. Sena je bilo letos dovolj – za običajno leto, a zaradi visokih temperatur in suše so haloške pašniške strmine porjavele in živina, ki bi se morala sedaj pasti na bregačah, nima kaj jesti. »Krmimo seno, ki bi ga morali imeti za poznejše mesece. Ne vem, kaj bo. Dokupa krme pa si ne moremo privoščiti.«
V Halozah se pase čedalje manj repov. Delo na strminah je namreč še vedno ročno oz. zahteva hojo za kosilnicami, zgrabljalniki, v večini pa majhne haloške kmetije ne omogočajo niti preživetja za gospodarja. Tudi Franc Cep je še zaposlen, in sicer v steklarni v Rogaški Slatini. »Od haloške zemlje ni dobička, vendar pa imam to v krvi,« pravi. A letos bo marsikdo dal na tehnico živino in stroške. Visoke temperature s sušo so namreč ožgale travne bilke, ki se oklepajo nekaj centimetrov zemljine, ki prekriva lapornata tla. Posledično morajo haloški kmetje živino krmiti s senom, ki so ga spravili za mesece do prihodnjega julija. Številni so namreč vključeni v intervencijo traviščni habitat, ki dopušča košnjo oz. pašo šele po 30. juniju. »V Halozah kosimo le enkrat, in sicer seno. Letos je bila količina dobra zaradi dežja v prvi polovici leta. Otave ne kosimo, ker čez poletje pasemo. Sedaj pa živali zaradi suše nimajo kaj pasti, krmimo seno, kar pomeni, da ga bomo morali dokupiti, če želimo živali preživeti naslednjih 10 mesecev.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
