Arhiv Štajerskega Tednika

Njegove fotografije krožijo po družbenih omrežjih, spletu, v medijih, seveda so tudi del razstavnih zbirk. »Sicer pa ne slikam za natečaje, temveč zase.«

Kako daleč segajo vaši fotografski začetki in kako resen hobi je postalo fotografiranje?

Prvo fotografijo sem najverjetneje posnel v osnovni šoli. Kakšen motiv sem ujel? Ne vem, verjetno sem fotografiral na zaključnem izletu. Prvi modeli za digitalne fotografije pa so bile domače živali ter moji nečaki. Od prvih začetkov pred 15 leti do danes se je precej spremenilo. V prvi vrsti oprema, odnos do fotografije, imam več znanja, še vedno pa ostajam amaterski fotograf, ki pa resnično veliko svojega prostega časa namenjam fotografiranju. Ob tem pa seveda ne pozabim na prijatelje, obiske gora in pa kot novi član PGD Ptuj – udeležbe in sodelovanja na gasilskih vajah.

Je fotografiranje podedovana ljubezen?

Ne, je povsem moja.

Fotografirate predvsem pokrajino oziroma Haloze. Slednje od Makol do Zavrča, iz najrazličnejših zornih kotov, v vseh letnih časih …

Drži. Sicer fotografiram tudi ljudi in življenjske dogodke, ampak fotografiranje Haloz oz. pokrajine je moja prva ljubezen. Enostavno rad potujem po domačih gričih, pa naj si bo z avtom, s kakšnim drugim prevoznim sredstvom ali peš. Resnično sem jih že prečesal po dolgem in počez in lahko rečem, da poznam Haloze. Iz mojih fotografij pa je mogoče razbrati, da sem Podlehničan, izjemno rad slikam Gorco. Če pa grem okoli, to pomeni po Sloveniji ali tujini, in če opazim kaj zanimivega, seveda tudi izvlečem fotoaparat in naredim sliko.

Fotoaparat je torej vaša obvezna oprema?

Preberite več v Štajerskem Tedniku