Prihaja november in kot že nekaj let zapored bom tudi v današnjem veterinarskem prispevku napisal nekaj o ježkih, o njihovem prezimovanju in morebitni naši pomoči pri tem.
Ježek je zelo koristna žival, je vsejed, hrani se predvsem z najrazličnejšimi insekti, hrošči, črvi in ostalim mrčesom. Mrzli zimski čas jež prespi. Spat se odpravi, ko se zunanja povprečna dnevna temperatura zniža na 8 do 10 stopinj C. Ko spi, mu metabolizem izkorišča podkožno maščobo in tako lahko preživi v spanju tudi nekaj mesecev. Ko se zbudi, je ves shujšan in takoj začne iskati hrano. Zelo pomembno je, da si pred nastopom zime ježek preskrbi dovolj hrane in si tako ustvari dovolj veliko zalogo podkožne maščobe za preživetje zime. V hude težave lahko zabrede, če se zbudi zaradi premalo zalog maščobe prehitro in zaradi snega zunaj ne more do hrane. Odrasli ježki so težki od 1 do 1,5 kg. Se pravi, če najdemo konec oktobra oz. na začetku novembra ježka, ki je težak čez 1 kilogram in živahen, ga pustimo pri miru, saj verjetno opravlja še zadnje obhode, preden se bo skril v brlog in pogreznil v zimsko spanje. Če pa kasneje v novembru naletimo na ježka, ki tava naokrog, lahko posumimo, da je nekaj narobe in je potreben pomoči. To so povečini ježki, ki niso našli ustreznega prezimovališča, oziroma so preslabo prehranjeni, da bi preživeli zimski spanec. Takim ježkom lahko učinkovito pomagamo, seveda če smo pripravljeni to storiti. Takega ježka vzamemo v hišo oz. v toplo stanovanje in ga hranimo, dokler si ne opomore. Hranimo ga s kuhanim, na koščke narezanim mesom, hrenovkami, posebno klobaso, sirom, suhim kruhom.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
_(300_×_200mm)_(1).jpg)
