Osebni arhiv

Kljub častitljivim letom ji ne manjka veselja do življenja, vsak dan je zanjo praznik. Je izjemno topla in gostoljubna oseba, ki je vse življenje pomagala drugim.

Njena govorica pa ni čisto tipično bukovska, saj je 30 let delala in živela v Ljubljani. Rozalija je izjemno prijetna sogovornica. Srečali sva se na njeni domačiji v Bukovcih, v topli kuhinji, kjer takoj začutiš domačnost. Ker jo rado zebe, v zimskih mesecih večino časa preživi v hiši. Zadnja leta z njo živita hčerka Danica in njen mož, ki ji pomagata predvsem pri kuhi in vsakdanjih opravilih. Vse drugo pa Rozka, kot ji pravijo domači, še vedno zmore sama.

Krompir mora iz zemlje z rokami, ne s traktorjem

Težko je verjeti, da je lani še pomagala pri obdelavi domače njive, pri pletju in pobiranju krompirja, ki se po njenem mnenju »mora izkopati na roke«, nikakor ne s traktorjem. Še vedno lušči koruzo, najde kakšno delo, s katerim se zamoti, in po potrebi tudi odločno »pokomandira«. Čez cesto živi njen vnuk Marko, ki jo vsak dan pride pozdravit. Ima tudi krasne sosede, ki vsak dan preverijo, ali je že prišla iz hiše in se odpravila na njivo.

Sploh ne more verjeti, da je že toliko stara. Posebnega recepta za dolgo življenje nima, v smehu pa pove, da je morda k temu pripomoglo tudi to, da se nikoli ni poročila: »Vedno sem bila sama svoja šefica.«

Poleg tega je poudarila, da se je pametno odreči alkoholu in cigaretam; tako ostaneš v kondiciji, delaš in si čim dlje aktiven. Komaj čaka pomlad, da bo spet vzela v roke motiko in odšla na njivo.

osebni arhiv

Markovska »železna lady«

Ko sediš z njo in se pogovarjaš, imaš občutek, da je vsaj dvajset let mlajša. Iz nje žarijo toplina, modrost, srčnost in neverjetna notranja moč. Je izjemno bistra, ima odličen spomin, ki te preseneti že po nekaj minutah pogovora. Skupaj pregledujeva fotografije iz njene mladosti in ob tem pove, da je imela še dve sestri in pet bratov. Pri petindvajsetih letih je »s trebuhom za kruhom« odšla v Ljubljano, kjer je naslednjih trideset let preživela v službi in boju za boljše življenje. Zaposlila se je kot kuharica v UKC Ljubljana. Življenje tam ni bilo enostavno, a je vedno ostala pogumna. Hčerka jo danes opiše kot »železno žensko«.

28 kvadratov stanovanja je bil raj na zemlji

Več o neverjetni bukovski Rozki preberite v Štajerskem tedniku