Jože Mohorič

Njegova mama je Madžarka, rodil se je v Avstraliji, zdaj pa že več let živi v Londonu. Že več kot 20 let se ukvarja s športnim menedžmentom.

„Najina zgodba se je začela povsem naključno, njeno bistvo pa je, da nas šport povezuje. Spoznal naju je športni prijatelj, atlet Matic Osovnikar. Ko sva se v Sloveniji prvič srečala tudi v živo, sva spoznala, da imava veliko skupnih točk – največ športnih. Hinko na šport gleda zelo široko, dela z atleti, nogometaši, motokrosisti, boksarji … To prijateljstvo je nato zorelo skozi leta,“ je začel Dejan.

Njuna najmočnejša skupna točka je seveda boks. „Večkrat sem ga potipal o tem, ali bi ga zanimalo sodelovanje, a je kar precej časa to odlagal – to se je zavleklo na dolgih devet let. Potem pa je prišel trenutek, ko sem sam želel slovenskemu boksu ponuditi nekaj več, tokrat ne v olimpijskem boksu, ampak v profesionalnem – želel sem ustanoviti profesionalno zvezo. Ta je že obstajala, a je bila 'klinično mrtva', bila je mrtva črka na papirju, v praksi ni delovala. Ko sem se začel lotevati tega birokratskega vozla, sem naletel na nešteto težav. Vedel sem, da me tega lahko reši samo nekdo s širšim znanjem, najbolje nekdo nevtralen – človek od zunaj. Potreboval sem nekoga, ki je podkovan v mednarodnem športnem pravu, obenem pa ima šport rad in je njegova strast. Tukaj je vstopil Hinko, ki je tokrat privolil v sodelovanje. Ko je končno rekel da, je bil to zame signal, da se je zgodilo nekaj velikega. Sedaj vem, da so – tako kot je zorelo najino prijateljstvo – zorele tudi razmere za ta korak,“ je dejal Dejan, nato pa prepustil besedo gostu.

Hinko Kostanjevec: „Osnova je varnost boksarjev in izobraževanje“

Pri tem koraku, oživitvi Zveze profesionalnega boksa Slovenije (kratko Proboxing Slovenia), je vstopil Hinko Kostanjevec. Kako gledate na doslej storjene korake?

„Če se izrazim s človeško analogijo, smo z oživitvijo Proboxing Slovenia stopili v fazo pravkar rojenega otroka. V praksi je to pomenilo, da smo morali napisati pravila in predpise ter da smo razumeli, kaj še moramo narediti, da bo vse tako, kot mora biti v profesionalnem smislu na mednarodni sceni, ne samo na lokalni. V prvi vrsti je bila naša želja, da poskrbimo za varnost boksarjev. To je temelj, na katerem smo začeli graditi. Istočasno smo želeli naše člane izobraziti, kar lahko opišem na primeru boksarskih sodnikov: pošiljati jih moramo na kakovostne seminarje v tujino ter s tem postaviti visoke standarde. Ko bodo nato ti sodniki sodili v mednarodnih dvobojih, želimo, da so prepoznavni po dobro opravljenem delu in po visokih profesionalnih standardih. Doslej tovrstnega izobraževanja ni bilo, tudi pravila in predpisi so bili ohlapni. Sedaj ni več tako in zato razumem, da nekateri sprašujejo, zakaj je to sploh potrebno. Potem jim postavim vprašanje: želimo biti dobri le lokalno ali želimo biti izvrstni na mednarodni sceni? Na srečo naši člani to razumejo in so se odločili za drugo opcijo.

Naslednji korak je bila priključitev mednarodni boksarski zvezi – IBU. To je bil ogromen korak, z njim smo iz faze dojenčka prešli v fazo otroka, ki se uči delati prve korake ...“

Avstralec v Sydneyju pomagal Slovencu uresničiti olimpijske sanje

V nadaljevanju je pogovor stekel v drugo smer: 53-letnik s koreninami iz Stojncev se je dotaknil nekaterih zanimivosti iz svojega življenja. „Moja hči me v Londonu večkrat vpraša, kaj sem po državljanstvu, in jaz ji vedno ponavljam, da sem Slovenec! Moj oče je imel pet generacij prednikov v Stojncih, priimek Kostanjevec se pojavlja praktično pri vsaki drugi hiši v Stojncih. Rojen pa sem bil v Avstraliji, kjer sva bila le dva Hinka Kostanjevca v celotni državi: moj oče in jaz (smeh),“ je začel svojo zgodbo.

Izjemen je bil dogodek na OI leta 2000 v Sydneyju ...

Ko je beseda nanesla na slovenske športnike, je Hinko povsem oživel …

Kje pa se je začela vaša ljubezen do športa?

Več v Štajerskem tedniku