Letalci, ki gredo v bitko z nevihtnimi oblaki
Ko se bliža neurje, temni in visoki nevihtni oblaki že od daleč vzbujajo strah v kosteh. V Podravju so junaki, ki pred njimi nimajo strahu. Pogumno se jim postavijo po robu, s tem pa opravijo veliko delo – raztopijo led, ki se spremeni v dež. Govorimo o ekipi pilotov in radaristov Letalskega centra Maribor (LCM), ki izvaja obrambo pred točo.
Možakarji dežurajo vsak dan, do večernih ur je v pripravljenosti tričlanska posadka; poleg pilota sta to še kopilot in radarist, ki dela v komandni sobi in usmerja posadko v zraku. V ekipi letalske obrambe pred točo je osem pilotov, 12 kopilotov in 15 radaristov. Letos so protitočno obrambo začeli izvajati junija, v zraku so bili že 14-krat. Povprečno letijo po eno uro.
Dežurna ekipa v letalskem centru ves čas spremlja dogajanje na nebu, radarske slike, oblake, napovedi in modele razvoja vremena. Karakter oblakov imajo »naštudiran« do potankosti. Ko ocenijo, da bi oblak lahko trosil točo, je čas za akcijo. Pilot in kopilot sedeta za krmilo belo-modre cessne, radarist ju med potjo usmerja s podatki, ki so mu na voljo na zaslonu računalnika. »Letim pred oblakom. Ko najdem dvižne tokove, prižgem plamenico. Oblak srebrov jodid posrka vase in ledena zrna razpadejo. Kje in do kod je varno, se naučiš, občutek imaš enostavno v sebi,« je bitko z besnečim oblakom opisal 61-letni Danilo Kovač, ki je letalec 47 let. V obrambo pred točo je vključen redno in to delo mu na nek način predstavlja rutino. A kljub temu v boju z oblaki, ki imajo moč atomske bombe, ni popolnoma ravnodušen. »Malo zdravega občutka strahu je prisotnega. To je tiste vrste strah, ki poziva k previdnosti.«
Alen Bihar Bobinski je mlad pilot, prav tako član protitočne ekipe. Pri 22 letih ima 300 ur letenja in že kar nekaj izkušenj, tudi s slalomiranjem med nevihtnimi oblaki. Zaenkrat kolegom v letalskem centru pomaga kot radarist in daje napotke posadki, ki je v zraku. Alen bi želel v prihodnje tudi sam sesti na krmilo protitočnega letala. Področje obrambe pred točo ga zelo zanima, napovedi neviht in karakterje oblakov ima v malem prstu. Med posredovanjem je že letel z ekipo. »Z oblakom se gledaš iz oči v oči …« je opisal. »Neposredno se srečaš z nečim tako velikim, vsemogočnim. Vidiš, kako si kot človek proti naravi majhen. Nevihtni oblaki so visoki več kilometrov, horizontalno se lahko raztezajo čez več pokrajin ali pa celo v sosednje države. V oblakih je energija atomske bombe, ne ene, več. Strele udarjajo čisto blizu, turbulenca dela, oblaki so temni, prš je v tisti gmoti … Potem pa priletiš iz oblaka in je čista milina, vse mirno. To so posebni občutki.«
Preberite več v Štajerskem Tedniku
